Od umazane embalaže, ki preplavi majhne skupnosti jugovzhodne Azije, do odpadkov, ki se kopičijo v obratih od ZDA do Avstralije,

Kitajska prepoved sprejemanja rabljene plastike po vsem svetu je povzročila nemir v prizadevanjih za recikliranje.

Vir: AFP

● Ko so podjetja za recikliranje gravitirala v Malezijo, je z njimi odšla tudi siva ekonomija

● Nekatere države kitajsko prepoved obravnavajo kot priložnost in so se hitro prilagodile

 Od umazane embalaže, ki preplavi majhne skupnosti v jugovzhodni Aziji, do odpadkov, ki se kopičijo v obratih od ZDA do Avstralije, je kitajska prepoved sprejemanja rabljene plastike po vsem svetu povzročila nemir pri prizadevanjih za recikliranje.

Kitajska je dolga leta jemala večino odpadne plastike z vsega sveta in večino predelala v material višje kakovosti, ki bi ga lahko uporabili proizvajalci.

Toda na začetku leta 2018 je zaprl svoja vrata za skoraj vse tuje plastične odpadke, pa tudi za številne druge materiale, ki jih je mogoče reciklirati, v prizadevanju za zaščito svojega okolja in kakovosti zraka, zaradi česar se razvite države trudijo najti mesta, kamor bi poslale svoje odpadke.

"Bilo je kot potres," je dejal Arnaud Brunet, generalni direktor bruseljske industrijske skupine The Bureau of International Recycling.

»Kitajska je bila največji trg za reciklirane materiale. To je povzročilo velik šok na svetovnem trgu.«

Namesto tega je bila plastika v ogromnih količinah preusmerjena v jugovzhodno Azijo, kamor so se preusmerili kitajski predelovalci.

Z veliko kitajsko govorečo manjšino je bila Malezija najboljša izbira za kitajske predelovalce, ki so se želeli preseliti, uradni podatki pa so pokazali, da se je uvoz plastike potrojil z ravni iz leta 2016 na 870.000 ton lani.

V majhnem mestecu Jenjarom blizu Kuala Lumpurja so se pojavile množične tovarne za predelavo plastike, ki so ves čas črpale škodljive hlape.

Ogromni kupi plastičnih odpadkov, odvrženih na prostem, so se nabrali, ko so se predelovalci težko spopadali s pritokom embalaže od vsakdanjih dobrin, kot so hrana in detergenti za pranje perila, iz daleč, kot so Nemčija, ZDA in Brazilija.

Prebivalci so kmalu opazili oster smrad nad mestom – vonj, ki je običajen pri predelavi plastike, vendar okoljski aktivisti so verjeli, da nekateri hlapi izvirajo tudi iz sežiganja plastičnih odpadkov, ki so bili prenizke kakovosti za recikliranje.

»Ljudi so napadli strupeni hlapi, ki so jih ponoči zbujali. Mnogi so veliko kašljali,« je dejal prebivalec Pua Lay Peng.

"Nisem mogla spati, nisem mogla počivati, vedno sem se počutila utrujeno," je dodala 47-letnica.

Predstavniki okoljevarstvene nevladne organizacije pregledujejo zapuščeno tovarno plastičnih odpadkov v Jenjaromu v bližini Kuala Lumpurja v Maleziji. Foto: AFP

Pua in drugi člani skupnosti so začeli preiskovati in do sredine leta 2018 locirali približno 40 predelovalnih obratov, od katerih so mnogi delovali brez ustreznih dovoljenj.

Začetne pritožbe oblastem niso prišle nikamor, vendar so nadaljevali s pritiskom in na koncu je vlada ukrepala. Oblasti so začele zapirati nezakonite tovarne v Jenjaromu in napovedale začasno zamrznitev dovoljenj za uvoz plastike po vsej državi.

Zaprli so triintrideset tovarn, čeprav so aktivisti verjeli, da so se mnoge tiho preselile drugam v državi. Prebivalci pravijo, da se je kakovost zraka izboljšala, vendar je nekaj odlagališč plastike ostalo.

V Avstraliji, Evropi in ZDA se je veliko tistih, ki so zbirali plastiko in druge reciklirane materiale, mučilo, da bi našli nova mesta, kamor bi jih poslali.

Soočili so se z višjimi stroški, da so ga predelali predelovalci doma, v nekaterih primerih pa so ga poslali na odlagališča, saj so se odpadki tako hitro kopičili.

»Po dvanajstih mesecih še vedno čutimo posledice, vendar še nismo prešli na rešitve,« je dejal Garth Lamb, predsednik avstralskega združenja za upravljanje z odpadki in pridobivanje virov.

Nekateri so se hitreje prilagodili novemu okolju, na primer nekateri centri, ki jih vodijo lokalne oblasti in zbirajo reciklirane materiale v Adelaidi v Južni Avstraliji.

Centri so včasih pošiljali skoraj vse – od plastike do papirja in stekla – na Kitajsko, zdaj pa 80 odstotkov predelajo lokalna podjetja, večino preostalega pa pošljejo v Indijo.

Smeti se presejejo in sortirajo na reciklažnem mestu urada za ravnanje z odpadki Severne Adelaide v Edinburghu, severnem predmestju mesta Adelaide. Foto: AFP

Smeti se presejejo in sortirajo na reciklažnem mestu urada za ravnanje z odpadki Severne Adelaide v Edinburghu, severnem predmestju mesta Adelaide. Foto: AFP

Skupna raba:

"Hitro smo se premaknili in pogledali na domače trge," je povedal Adam Faulkner, izvršni direktor urada za ravnanje z odpadki Severne Adelaide.

"Ugotovili smo, da smo se s podporo lokalnim proizvajalcem lahko vrnili na cene pred kitajsko prepovedjo."

V celinski Kitajski je uvoz plastičnih odpadkov padel s 600.000 ton na mesec v letu 2016 na približno 30.000 na mesec v letu 2018, glede na podatke, navedene v nedavnem poročilu Greenpeacea in okoljske nevladne organizacije Global Alliance for Incinerator Alternatives.

Nekoč živahna središča recikliranja so bila opuščena, ko so se podjetja preselila v jugovzhodno Azijo.

Med lanskim obiskom južnega mesta Xingtan je Chen Liwen, ustanovitelj okoljske nevladne organizacije China Zero Waste Alliance, ugotovil, da je industrija recikliranja izginila.

»Reciklatorjev plastike ni bilo več – na vratih tovarn so bili nalepljeni znaki 'za najem' in celo znaki za zaposlovanje, ki so pozivali izkušene reciklaže, naj se preselijo v Vietnam,« je dejala.

Države jugovzhodne Azije, ki jih je kitajska prepoved že zgodaj prizadela – tako kot Malezija, Tajska in Vietnam – so sprejele ukrepe za omejitev uvoza plastike, vendar so bili odpadki preprosto preusmerjeni v druge države brez omejitev, kot sta Indonezija in Turčija, Greenpeaceovo poročilo pravi.

Glede na to, da se reciklira samo devet odstotkov plastike, ki je bila kadarkoli proizvedena, so aktivisti dejali, da je edina dolgoročna rešitev za krizo plastičnih odpadkov, da podjetja proizvedejo manj in potrošniki porabijo manj.

Aktivistka organizacije Greenpeace Kate Lin je dejala: "Edina rešitev za onesnaževanje s plastiko je proizvodnja manj plastike."